Slovenci bilten

Marinka: Ko smo obiskovali zadnja počivališča apostolov in svetnikov ter se poklonili velikanom, ki so v svojem življenju storili veliko dobrega, sem spoznavala vseobsegajočo moč Svetega duha skozi zgodovino. Vendar tisto, kar je mene najbolj navduševalo in je dopolnjevalo vtise ogledov, se je dogajalo v sedanjosti, med nami – največ po zaslugi naših voditeljev: župnika Jožeta Pavlakoviča, vodičke sestre Veronike, Dragutina Goričanca, duhovnika in voznika avtobusa v eni osebi, ter naše Albine Krek, pripravljavke romanja, ki se je odločila za to ekipo. Navduševal me je način, kako so izpeljali odgovorno delo. Čutili smo njihovo skrbnost, veselo razdajanje in pristno bližino. Vsak je v svojem stilu imenitno prispeval k našemu bogatemu doživljanju . Vse je potekalo sproščeno, tako da se tudi romarji nismo bali mikrofona in smo še s svojimi talenti popestrili potovanje. Bili smo srečna skupnost – dar Duha! Predstavila bi vam rada nekaj, kar v Sloveniji še nimamo (ali vsaj ne vemo zanj).: avtobus, s katerim smo potovali , bolniški avtobus. Ni imel le nekaj postelj za spanje in počivanje ter vrata za invalidske vozičke. Z napisom AMBULANTA je lahko peljal po Rimu in Vatikanu, tudi tam, kjer običajna vozila ne smejo in ustavljal tik ob znamenitostih, ki smo si jih hoteli ogledati. Tako smo se izognili hoji v gostem mestnem prometu in vožnji s podzemno železnico. Lastnik tega avtobusa je Neprofitno društvo za osmislitev življenja invalidov JOB iz Zagreba, idejni in “funkcionalni” oče pa Dragutin Goričanec, župnik iz malega Vrhovca blizu Ozlja, na hrvaško-slovenski meji. Ta mož je spoznal, da potovanja za invalide niso luksuz. Vodil je torej bolnike in invalide v Lurd in enkrat tam zagledal specialni avtobus, prirejen za invalide in bolnike in se zjokal od sreče, da obstaja takšno vozilo, ki preizkušanim ljudem toliko olajša ali celo omogoči pot. Čutil je tu svoje poslanstvo in naložil si je na ramena nalogo, da nabavi tak avtobus. Ni bil v vodstvu Karitas ali kakšne druge humanitarne fundacije, kjer se odloča o denarju. Morda nam bo kdaj povedal, koliko poti in vrat je obredel, da je kupil staro vozilo take vrste. Kdo rad vozi invalide in bolnike na dolge poti? Gospod Dragutin Goričanec jih! Ne za dobiček in včasih zastonj, če kdo ne more plačati. S svojo vero močnejšo od strahu pred naporom in otroško vesel je vozil tudi nas – živa priča moči Duha ljubezni. Tokrat smo slepi in slabovidni romali brez pomoči turistične agencije. Vse je temeljilo na dobrem sodelovanju dveh obmejnih župnikov , Jožeta Pavlakoviča in Dragutina Goričanca, ter prijateljstvu Jožeta Pavlakoviča z našo Albino Krek. Samo čestitam lahko tem trem prostovoljcem in nedobičkarjem, ki so zbrisali državne, institucionalne in jezikovne ovire. Iz samoiniciative zagnancev in sozvočja z enako mislečimi lahko nastajajo velike reči!

Francka k.: To romanje sem doživljala kot da nam Gospod delimilosti z zvrhano in potlačeno mero. To se je čutilo povsod. Zelo sem bila presenečena nad ako medsebojno povezanostjo in strpnostjo med romarji. Bilo je tudi enkratno duhovno in družabno vodstvo obeh duhovnikovgospoda Jožeta in gospoda Dragutina in pa seveda vodičke gospe Veronike. Bog naj bo vsem obilen plačnik, posebno še humanitarni organizaciji JOB iz Zagreba.

Anica: Bilo je lepo, veliko smo videli. Imeli smo namreč dobro vodičko. Lepo je razlagala. Povsod smo imeli prednost. Sicer pa je Rim mrgolenje ljudi. Dobro, da nas je naš avtobus pripeljal povsodzraven.

Marija: Zahvaljujoč duhovnemu in tehničnemu vodstvu, ter vsem udeležencem ni bilo to romanje v RIM- pot brez programa-ampak POT IN PROGRAM EDINOSTI IN LJUBEZNI za vsakogar, vedno in povsod.

Francka J.: Dvoje nasprotij nedvomno razkriješ prvi hip, ko si soočen z veličino mesta Rim: na eni strani mogočne stvaritve, ki jih je že davno ustvarila človeška roka, občuduješ vso skladnost, večno lepoto, ki so jo po posebnem navdihu in izrednih talentih ustvarili veliki mojstri, na drugi strani pa vsak od nas s svojo osebno zgodovino. Oba duhovnika in naša draga rojakinja, ki nas je vodila po Rimu, so z nami delili življenjske zgodbe, svojo vero, stiske, ki so nas prepričale, da smo najprej s pozornostjo prisluhnili njihovim besedam in tem besedam zaradi njihove iskrenosti tudi verjeli. Dobili smo spodbudo, zgled, kako lahko vsak od nas na čisto praktičen način razume, dojame, spozna moč molitve v vsakdanjem življenju. Doživljali smo, kaj pomeni biti povezan v molitvi z Njim, ki navdihuje, blagoslavlja, preizkuša, daje moč in smisel našemu življenju, prinaša optimizem, razkriva svojo ljubečo prisotnost v stvarstvu in človeku, ki je moj brat, sestra v Kristusu. Pričevanja naših voditeljev so odpirala naša srca za vse tiste, ki potrebujejo našo podporo v molitvi. Kar udomačili smo pomen kako je potrebno, da smo vsak dan na razpolago za božji načrt. Gotovo smo se na pot odpravili vsak s svojimi predstavami, pričakovanji, vendar “duh veje kjer hoče” in se nas dotakne tam, kjer najmanj pričakujemo in napolni ravno tiste baterije, ki jih potrebujemo. Hvala g. Dragutin! Hvala vsem, ki ste z molitvijo pripomogli k srečnemu zaključku našega romanja!

Silva: Alfa in Omega sta bila naša župnika: gospod župnik Goričanec Dragutin , naš šofer avtobusa iz Zagreba in njegov slovenski kolega župnik Jože Pavlakovič. Tehnično službo sta dobro opravila tudi tajnica izleta gospodična Marijeta in g. Teodor.

Marta: Pot je bila lepa, v znamenju molitve in petja, kar me je navduševalo, da pridemo na kraj molitve in začetek krščanstva v Evropi čim bolj duhovno prenovljeni.

Jože K.: Zame je bilo nekaj posebnega, da je duhovnik vozil avtobus. Vesel sem bil tudi molitve in vmesnih pridig. Všeč mi je bil hrvaški dom, kjer smo se razumeli in dobro odpočili.

Janez: slepi in slabovidni Slovenci so romali že na Poljsko, Portugalsko, Francijo, Hercegovino in še kam. Posebnost tega romanja je bila ta, da smo romali skupaj z naššimi sosedi iz Hrvaške. Štiri dni smo bili njihovi gostje v domu nmjihovega svetnika blaženega Ivana Merza, vozili pa smo se s posebnim avtobusom humanitarnega nedobičkonosnega društva za osmišljanje življenja invalidom JOB iz Zagreba. So zelo uslužni in ustrežljivi. Avtobus je res nadstandarden, saj so v njem poleg sedežev tudi postelje za najtežje invalide in za nočne vožnje. Veliko lažje se spi leže. Ta avtobus pa vozi nekdo, ki je videl nas, ki smo na robu in v potrebi. Uganili ste – to je duhovnik. Kdo bolje pozna potrebe ljudi; vsakodnevno se srečuje z njimi in z njimi deli radosti in tegobe njihovega življenja. Človek je sposoben veliko bolečino prenesti, vendar zakaj je ne bi olajšali, če se to da. Človek pa si tudi marsičesa želi, pa čeprav je prizadet in zakaj si ne bi prizadevali uresničevati želja drugim, kajti največja sreča je osrečevati.

Metka: Romanje je načrtovala naša slepa prijateljica Albina. Zavedala se je velike odgovornosti, zato ni čudno, da je trajalo kar več let, preden se je našla ugodna rešitev za romanje slepih in slabovidnih v Rim. V ta namen je molila k Svetemu duhu za razsvetljenje. Po nekem srečnem slučaju je zvedela za duhovnika Dragutina iz okolice Karlovca. Gospod Dragutin je velikodušno ponudil pomoč za prevoz invalidov. Avtobus, ki ga on vozi, je označen z napisom: JOB, humanitarna neprofitna udruga za osmišljavanje života invalidima. Za težje invalide je v primeru slabega počutja in dolge vožnje ponoči poskrbljeno na ležiščih. Na radiu Ognjišče v oddaji “luč v temi” je Albina nekaj mesecev pred romanjem podala informacije o poteku romanja in kmalu se nas je dovolj prijavilo za ta bolniški avtobus. Spredaj in zadaj avtobusa sta viseli lepi sliki srca Jezusovega in Marijinega. Bili smo vsi veselo razpoloženi.

Andreja: Potovanje se je pričelo z avtobusom, ki je bil zelo star in neudoben, vendar ni vplival na razpoloženje izleta tudi zaradi ljudi, ki so ga upravljali in duhovnika, ki ga je neutrudno vozil. Presenetila me je njihova potrpežljivost in požrtvovalnost, polna ljubezni in razumevanja.

Anica: Hvala tudi vsej posadki društva JOB.

Nežka: Nepozabni bodo ostali spomini na naše duhovno vodstvo.

Milena: Ne smem pozabiti pohvaliti obeh duhovnih vodij na tem romanju. Župnik Goričanec je spretno vodil krmilo našega avtobusa, da ni bilo nobene nesreče na tako dolgi poti. Hvala mu tudi za prijaznost do vsakega izmed nas, ko smo si po karakterju tako različni. Hvala za izpoved svoje življenjske zgodbe, ki jo je izpovedal v pridigi pri sveti maši v lepi kapeli Leopolda Mandića, kjer ima ta neumorni spovednik tudi grob. Prav tako bi se zahvalila Marijeti, ki nas je spremljala in pomagala pri romanju.